Tretja adventna nedelja.
O poželenju očij.
Judje so poslali Janeza vprašat: Kdo si ti? Mat. 11, 2.
1. Velik dar božji je človeku oko, studenec brez števila veselja in spoznanja. Slepec je ubožec. In vendar uči sv. Janez, da poželenje očij ni od Očeta, marveč od tega sveta. Ljudje imajo oči, pa ne vidijo, vprašajo kakor Judje sv. Janeza Krstnika: Kdo si ti? Sami sebe pa ne vidijo, ne spoznajo. Zato veli Jezus: "Glej, da luč, katera je v tebi, ne bo tema. Ako je čisto tvoje oko, bo svetlo celo telo; če je pa slabo, bo temno tudi tvoje telo" (Luk. 11, 33).
2. Oko, studenec veselega življenja, je nam lahko vir večne, smrtne teme, če je hudobno, polno nesramnih pogledov, željno posvetnega blaga, slepo za večnost.
3. Poželenje očij je torej druga ključavnica, ki nam nebeško kraljestvo zapira, če posvetno blago:
I. Samo hraniti želi, ne z blagom dobro storiti.
II. Samo zavžiti hoče, ne tudi drugim podeliti. Taki lakoti je svet premajhen in življenje prekratko, napolniti želje očij. Bog, ti Oče luči! odpri nam oči našega duha, naj spoznamo in poželimo, kar je prav.
I.
1. Črna mati, želja očij, je dve hčeri na svetu porodila: prva je lakomnost, druga požrešnost. Prva želi samo grabiti, naj bo po pravici ali krivici, ne misli z blagom dobro storiti, temveč le hraniti ga, druga zapraviti.
2. Lakomnosti sestra je grda skopost, katera sebi in svojim potrebnega ne dovoli, iz skrbi za prihodnjost.
Skopcu se mili družini pravico dati, otroke v šolo poslati, zdravnika poklicati, streho pokriti. Lakomnik bi otroke prodal, če bi jih kdo kupil, on ima dušo naprodaj.
Lakomnosti druga sestra je goljufija pri vagi, meri, kupčiji. Ona živino s strupom pita, vino kvasa, svoje blago prelivali, tujo pregraja, da le več pridobi. Pa jeden krivični krajcar deset pravičnih požre. Kakor se pridobi, tako se razgubi (beri Drobtinice leta 1848., stran 182).
Lakomnosti žlahta je tatvina, rop in morija. Poželenje očij tate in morilce stori, mesta in kraljestva izda, kakor Judež Iškarijot svojega Gospoda. „Lakomnost je korenina vsega hudega" (I. Tim. 6, 10). Lakomnik je sužnik svojega blaga; še le po smrti ustreže ljudem.
3. Lakomnost je železna suknja, katera se sleči ne da in s starostjo raste. Več ko lakomnik ima, več poželuje ; njega srce je trdo ko kamen; milost božja ga ne omeči. Razbojnika na smrtni postelji poboljšaš, lakomnika ne. (Premisli Dizmaša in pa Judeža Iškarijota.) Lakomnik moli zlato tele, njega dejanje je malikovanje (Efež. 5, 5); on nima deleža v kraljestvu božjem.
Varujte se, "bratje in sestre moje, da vas lakomnost v svoje zlate in srebrne spone dejala ne bo, vi, ki kmetijo za kmetijo, polje za poljem pokupite, dokler za ubogega prostora ni. Varujte se lakomnosti vi stiskavci, ki otrokom in sorodstvu prihranjujete, namesto dobrega po svoji moči storiti. Kar vi težko pripravite, bodo vaši otroci lahko zapravili, kleli, namestu moliti za vas. Lakomnika blago blagoslova nima. Varujte se vsi, kateri denar pre-radi imate, grdega greha skoposti. „Kateri želijo obogateti, pridejo v skušnjavo in zadrgo hudičevo (1. Tim. 6, 9). Zveličani so ubogi v duhu; takih je nebeško kraljestvo" (Mat. 5, 3).
II.
Druga hčer poželenja mesa je požrešnost, ki svojo sestro zapravljivost ima. Ona želi le več imeti, za dobro živeti. Zgubljeni sin vidi premoženje očeta in ga poželi, da bi po svetu šel in dobre volje bil. Za denar se vse dobi, srečno in veselo lahko živi, si je mislil, pa se je močno ukanil. Kakor zgubljenega sina tudi posvetne ljudi goljufa poželenje očij:
1. Kateri po visokem stanu in posvetni časti hrepene. Hlapec bi rad bil kmet; ta gospod, ker vidi, kako se vozijo in se jim marsikdo odkrije. Pa kaj je vsa posvetna čast in oblast? Prazna pena na vodi. Zato zažgejo novemu papežu nekoliko prediva rekoč: "Sveti oče! tako mine čast sveta".
2. Poželenje očij hoče gizdavo, oholo obleko. Dekla se nosi kakor gospa, rokodelec suknjo knezovo ima, vsaki mesec po drugi šegi, kakor pri drugih zagleda. Glejte pregrešno poželenje očij! Ono več škode kakor toča naredi. Gizdavost je dober kup, pa obleka je draga, dolge dela, ljudi slepari, poslednjič pa sama v sramoti ostane. Moli snedo lepa oblačila, črvi pa telo. O vi mladeniči in gizdave deklice, vi razvajeni možje in žene! vprašajte se, kdo ste? Stopite na pokopališče, vzamite lopato pa odgrnite rajnih ozko hišico, tam bote odgovor prejeli in pa zdravilo za poželenje očij. "Goljufna je priljudnost in prazna lepota" (Pregov. 31, 31).
3. Poželenje očij le dobre volje išče, zdaj igre, zdaj obilne pijače in jedi. Kakor rabeljni pod križem igralci cele dni in noči kvartajo, poželijo tujega blaga, ali pa kradejo sebi in svojim. Poželenje očij jih ne pusti, dokler zadnji vinar iz žepa ni. Požrešno oko je bolj lačno, kakor želodec; uživa brez potrebe, pije brez žeje, zapravlja premoženje in zdravje. Naša sveta vera pošteno, dobro voljo ne prepoveda. Kristus je bil na gostiji in šel tudi h grešnikom kruha jest. Tudi sv. Pavel veli: "Veselite se v Gospodu; ali vaša zmernost naj bo znana vsem ljudem". Naša sveta vera pa prepoveda zapravljivo požrešnost, grešno uživanje brez vse božje ljubezni in bližnjega, ki človeku sveta nebesa zaklene in pekel odpre, kakor pojedunu, od katerega Jezus pripoveduje (Luk. 16, 19). Poglej ta žalostni konec poželenja očij!
Konec. Kaj nam je tedaj storiti? Stiskati premoženje, ni prav, zapraviti še hujše. Pošteno pripraviti, pošteno obrniti, kakor je prav. Moder kristijan se ne da slepiti poželenju očij, ampak razdeli svoje prihodke na troje: Prvi del obrne za sebe in za svoje ljudi, da po svojem stanu pošteno žive. Drugi del prihrani za potrebo; in če posebne potrebe ne bo, svojim za doto. Tretji del pa ubogaime da, dokler je živ in se na druge ne zanaša. Miloščino, kojo damo pri zdravju, je zlata; kojo dajamo bolani, na smrtni postelji, srebrna; katero sporočimo po naši smrti, je železna; gostokrat celo kaj ne velja. "Delajte si prijatelje", veli Jezus, "da, kadar onemagate, vas vzamejo v večno prebivališče". Amen.